Občutje absolutne oblasti nasploh, in v posameznem službe pa je le razpustitev na sebi, in četudi je strah pred gospodom začetek modrosti, je zavest v tem zanjo samo, ne zasebnost. Z delom pa pride do sebe same. V momentu, ki ustreza poželenju v gospodarjevi zavesti, se je zdelo, da je služeči zavesti sicer pripadla plat nebistvenega odnosa do reči, s tem ko reč v tem obdrži svojo samostojnost. Poželenje si je pridržalo čisto negiranje predmeta, in s tem tisto nepomešano samoobčutje. Ta zadovoljitev pa je zaradi tega sama le neko izginjanje, kajti manjka ji predmetna stran ali subsistenca. Delo pa je zavrto poželenje, zadržano izginjanje, ali omikuje. Negativni odnos do predmeta postane njegova forma in nekaj trajnega; ravno ker ima delajočemu predmet samostojnost. Ta negativna sredina ali formirajoče početje je hkrati posameznost ali čisto zasebstvo zavesti, ki le v delu zunaj sebe stopa v element trajanja; delovna zavest pride torej prek tega do uvida, da zre samostojno bit kot sebe samo.