Obcutje absolutne oblasti sploh in v posameznem [obcutje] sluzbe paje le razpuscenost na sebi, in dasi je strah pred gospodom zacetek modrosti, je zavest v tern zanjo samo, ne zasebstvo. Z delom pa pride do sebe same. V momentu, ki ustreza pozelenju v gospodarjevi zavesti, se je zdelo, da je sluzeci zavesti sicer pripadla plat nebistvenega odnosa do reci, vtem ko rec v tern obdrzi svojo samostojnost. Pozelenje si je pridrzalo cisto negiranje predmeta in s tern tisto nepomesano samoobcutje. Ta zadovoljitev pa je zaradi tega sama le neko izginjanje, zakaj manjka ji predmetna stran ali obstajanje. Delo pa je zavrto pozelenje, zadrzano izginjanje, ali, omikuje [sie bildet]. Negativni odnos do predmeta postane njegova oblika in nekaj trajnega, ravno ker ima delajocemu predmet samostojnost. Ta negativna sredina ali formirajoce pocetje je hkrati posameznost ali cisto zasebstvo zavesti, ki le v delu zunaj sebe stopa v element trajanja; delovna zavest pride torej prek tega do tega, da zre samostojno bit kot sebe samo.