Samostojni členi so za sebe; vendar je ta zasebnost prav tako neposredno njihova refleksija v enotnost, kakor je ta enotnost razdvojitev v samostojne podobe. Enotnost je razdvojena, ker je absolutno negativna ali neskončna enotnost; in ker je ta enotnost obstoj, ima tudi razloček samostojnost le na njej. Ta samostojnost podobe se kaže kot neko določeno, za drugo, saj je nekaj razdvojenega; in odpravljanje razdvojitve se v tem oziru zgodi skozi neko drugo. A prav tako je na njej sami; kajti prav ona tekočnost je substanca samostojnih podob; ta substanca pa je neskončna; podoba je zato v svojem obstoju sama razdvojitev ali odpravljanje svoje zasebnosti.