Predlagati, da Hegel tukaj ne govori o večih/mnogih človeških bitjih, se morda zdi prezreti konec prvega dela/razdelka, kjer Hegel pravi, da je v svoji zadnji preobrazbi “za nas navzoč že pojem duha” (PhG: §177, slo 183).

A ta pripomba/komentar/opazka, utečeni predstavi navkljub/kot se pogosto predpostavlja, ne pozdravlja/odobrava/zagovarja pojavitve pojma družbenega bitja pred nami. 

Med Heglovimi deli je komaj katero besedilo že od samega začetka pritegnilo nase več pozornosti kot poglavje o samozavedanju v Fenomenologiji duha.

S tem je zadana neka druga naloga kot tista, ki jo je v transcendentalni dedukciji čistih pojmov razuma postavil in razrešil Kant. Transcendentalna sinteza apercepcije je sicer funkcija samozavedanja, toda zgolj kolikor to šele omogoča zavest nečesa drugega, nekega predmeta. In zgolj zavest samodoločitve uma, ki ga Fichtejevo vedoslovje razvije iz primata praktičnega uma, zaseda transcendentalno funkcijo in služi utemeljitvi vednosti o nejazu.

Previous experience of consciousness has led to its reduplication. While in the first, immediate attempt self-consciousness tried to establish equality of its two sides by simply erasing the independence of the consciousness, now, after the lesson learned, it wants to make them equal in the inverse way, by raising consciousness to the level of self-consciousness. “Self-consciousness attains its satisfaction only in another self- consciousness.”

v Zdravko Kobe: True Sacrifice, on Hegel’s Presentation of Self-Consciousness

Poved, ki neposredno sledi ugotovitvi spodleta »poželenja«, je verjetno najtežavnejša od vseh, kar jih postreže poglavje o »samozavedanju«; brez vnaprejšnjega opozorila s strani vedočega opazovalca je tukaj zatrjeno, da subjekt za izpopolnitev svojega samozavedanja potrebuje vizavi, ki sedaj »na sebi« izvrši tisto negacijo, ki jo je sam poprej izvedel na naravni dejanskosti: "Zavoljo samostojnosti predmeta lahko samozavedanje do zadovoljitve pride le tako, da ta sam izvrši negacijo na sebi; in mora na sebi izvršiti to negacijo samega sebe, saj je na sebi negativno in mora za drugo biti to,

Poved, ki neposredno sledi ugotovitvi spodleta »poželenja«, je verjetno najtežavnejša od vseh, kar jih postreže poglavje o »samozavedanju«; brez vnaprejšnjega opozorila s strani vedočega opazovalca je tukaj zatrjeno, da subjekt za izpopolnitev svojega samozavedanja potrebuje vizavi, ki sedaj »na sebi« izvrši tisto negacijo, ki jo je sam poprej izvedel na naravni dejanskosti: "Zavoljo samostojnosti predmeta lahko samozavedanje do zadovoljitve pride le tako, da ta sam izvrši negacijo na sebi; in mora na sebi izvršiti to negacijo samega sebe, saj je na sebi negativno in mora za drugo biti to,

Tudi poželenje, ki išče dejansko samozavedanje, sicer ve – kot poželenje – le za samo sebe in ne išče ničesar drugega kot samo sebe v drugem, zna pa v njem samo sebe najti le, če je to drugo samostojno in to mu dovoljuje, da, kar se njega tiče, ne obstaja na sebi, temveč je, utajajoč sebe, 'za drugo' (str. 101, 181). In le zavest zmore biti na ta način drugo same sebe in tako samo sebe odpravljatii, ne da bi prenehala biti. 

Vseeno pa samozavedanje poželenja od tega drugega ostaja odvisno: »Da ta odprava je, mora to drugo biti« (str. 101, 181). Toliko ima predmet 'samostojnost': »To je zares neko drugo kot samozavedanje, bistvo poželenja« (str. 101, 181). Ta stavek je treba vzeti v vsej njegovi teži. Pomeni: samoobčutje poželenja, ki se razvnema in pojenja, kot tako sploh ni resnica samozavedanja, kakršno se je zdelo, da je. 

There is no need to ask here what makes the other “independent” or “self-sufficient”. It may be that as an instantiation of life the other bears a form of infinity, giving it the capacity of ever lasting regeneration. But this is not the point. The point is that self-consciousness depends on the existence of an independent other. Being a negative relation to itself, it only is as the movement of returning to itself by sublating the other. “For this act of sublating even to be, there must be this other.” (§175) This is why the object of desire proves to be indestructible.