Sedaj pričenjamo opazovati izkustvo te zavesti kot samozavedanje, kot subjekt, ki se mu je življenje do zdaj prikazovalo kot objekt. Izkušajoči subjekt Hegel opiše kot “To drugo življenje /pa?/, za katero je rod kot tak” (PhG: §173, slo 179). Drugo življenje zato, ker je bilo življenje tisto, ki se je razdvojilo v nasprotje med samozavedanjem (tu poimenovanim “to drugo življenje”) in življenjem, kakor ga je Hegel pravkar obrazložil, življenjem kot predmetom za zavest, ki je samozavedanje. (PhG: §168, slo 174).

Prvi del prve povedi te kompaktne izjave razumem tako, da anticipira zaželeni rezultat izkustva opazovanega subjekta, medtem ko drugi del, ki se prične z »najprej«, zadrži trenutno stanje njegovega samozavedanja: Zaekrat involvirani individuum svoje »samstvo« še pojmuje po vzorcu čiste, nesituirane zavesti, vendar mora z vidika opazovalca priti do tega, da tudi sebe razume kot člen živega rodu.

Tudi za jaz so razločki nepomembni: vse to so njegove predstave. Toda za očitno se ne izkaže samo ta strukturna identiteta – nujno je, da je to, kar je samozavedanje, samo tudi življenje. Tako Hegel o samozavedanju takoj reče, da je »to drugo življenje« (str. 100, § 179). To drugo življenje je seveda kot samozavedanje neko izjemno življenje, namreč življenje, ki ima zavest in za katerega je vrstni značaj živečega 'dan'.

Hegel boj na smrt vpelje takole:

"To gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja pa je bilo predstavljeno na (prav) ta način, kot početje enega; toda to početje enega ima po sebi podvojeni pomen, da je njegovo početje tudi početje drugega; (to) drugo je namreč prav tako samostojno, v sebi sklenjeno, in v njem ni ničesar, kar ni po sebi."

Hegel famously adds: This unity must become essential to self-consciousness, which is to say, self-consciousness is desire in general. (§167) As we see, “Begierde überhaupt” in its original meaning is simply a manifestation of an inner incongruity between the two moments of self-consciousness, which accordingly generates a striving for its abolishment. 

The problem is, according to Hegel, that the self-consciousness is initially, that is as it “first makes its appearance” (§167), nothing but pure self-identity of “I am I”. Yet as it is with Kant’s transcendental unity of apperception, or even more so with Fichte’s pure I of “Thathandlung” (the I that is “the content of the relation and the relating itself” [§166]), the pure form of “I-ness” existentially depends on the content given from outside. It exists only as the movement of “the return from the otherness” (§167).