Med Heglovimi deli je komaj katero besedilo že od samega začetka pritegnilo nase več pozornosti kot poglavje o samozavedanju v Fenomenologiji duha. Naj bo knjiga v celoti še tako težavna, tako nedostopna, tukaj, kjer duh po Heglovih lastnih besedah »iz prazne noči nadčutnega onstranstva« stopi »v duhovni dan pričujočnosti/vpričnosti«[1], se je razumevanju končno zasvitala oporna točka: Prikaz samoizkustva duha nenadoma zadobi živahnejše barve, samotnemu samozavedanju se kot strela z jasnega pridružijo sosubjekti, abstraktno, dotlej zgolj kognitivno dogajanje se preobrazi v socialno dramo »boja na življenje in smrt«[2] - skratka, zbrani so vsi elementi, ki so postidealistični filozofiji v njeni lakoti po dejanskosti lahko nudili snov za konkretizacijo in ozaljšavo. Že Heglovi prvi učenci so to poglavje s pridom izkoristili za to, da so njegovo spekulativno filozofijo iz eteričnega kraljestva idej in pojmov prestavili nazaj na tla socialne dejanskosti; in odtlej se od Lukácsa preko Brechta do Kojèva neprekinjeno vrstijo poskusi, kako v sosledju poželenja, pripoznanja in boja razkriti konture zgodovinsko umestljivega, političnega dogajanja.

K heterodoksnemu branju “gospostva in hlapčevstva” v Heglovi Fenomenologiji 1. Heglova Fenomenologija opisuje proces omike zavesti, katerega cilj je stališče absolutnega védenja. Za zavest (kot tako) je njen predmet nekaj drugega/neko drugo kot ona sama/od nje same. Cilj je, da ta drugost postane aufgehoben – odpravljena kot enostavna drugost, kakor se sprva prikazuje/kaže, in obenem ohranjena na višji stopnji, kot “moment” bolj poglobljenega razumevanja. Raziskava se bo torej načeloma uspela izogniti določeni vrsti filozofske tesnobe. Nič več nas namreč ne bo preganjala prikazen brezna med subjektom in objektom, ki služi kot pretveza transcendentalnemu skepticizmu.