Wesen; v nemščini to lahko pomeni tudi "bitje" in Hegel včasih igra na ta pomenski odtenek. Poudarek je, da gre za nekaj, kar obstaja samostojno (v opoziciji do "momenta"). Ne ne smemo prenaglo dodati konotacije, ki jo "bistvo" nosi v najbolj vsakdanji rabi, namreč da gre za (notranje) bistvo nečesa.

Glavni protagonist Fenomenologije. Nenavadna poteza Fenomenologije duha v primerjavi z ostalimi filozfoskimi deli je, da ima linearno narativno strukturo: spremljamo neko dogajanje, cel. In še več, ima tudi glavni lik, ki nekaj počne oz. se mu nekaj dogaja - »zavest«. Torej, ko Hegel v Fenomenologiji govori o »zavesti«, načeloma ne meri kar na zavest na splošno, temveč specifično na to zavest, ki jo spremljamo v knjigi, in ki je torej prešla vse predhodne faze samorazvoja.

Način, kakšna je stvar na sebi, torej, neodvisno od vsakega odnosa spoznavanja; nasprotje od "za drugo". Tu sicer Hegel poudarja ravno, da takšno čisto enostavno nasebje ne obstaja.

Heglova specifična raba pojma "pojem" – der Begriff –  močno igra na njegov etimološki izvor v greifen: oprijem, zgrabljenje (tudi slo. "pojem" podobno korenini v "jemati"). Izraz moramo razumeti s poudarkom na aktivnosti: pojem je način zgrabljenja (nekako v istem smislu kot ko rečemo "nimam pojma"). 

Wissen - izraz v nemščini zveni bolj vsakdanje kot slovensko »védenje«, ker delno pokriva tudi pomensko polje slovenskih besed »znanje« in »spoznanje«.