Formiranje pa nima le tega pozitivnega pomena, da si služeča zavest v tem kot čista zasebnost postaja bivajoče; temveč tudi negativnega nasproti svojemu prvemu momentu, strahu. Kajti v podobah reči ji ta lastna negativnost, njena zasebnost, le s tem postane predmet, da odpravi zoperstavljeno bivajočo formo. A to predmetno negativno je ravno tisto tuje bitje, pred katerim je trepetala.

Občutje absolutne oblasti nasploh, in v posameznem službe pa je le razpustitev na sebi, in četudi je strah pred gospodom začetek modrosti, je zavest v tem zanjo samo, ne zasebnost. Z delom pa pride do sebe same. V momentu, ki ustreza poželenju v gospodarjevi zavesti, se je zdelo, da je služeči zavesti sicer pripadla plat nebistvenega odnosa do reči, s tem ko reč v tem obdrži svojo samostojnost. Poželenje si je pridržalo čisto negiranje predmeta, in s tem tisto nepomešano samoobčutje.

Videli smo le, kaj je hlapčevstvo v razmerju gospostva. Toda ono je samozavedanje, in kaj je potemtakem na sebi in za sebe samo, je zdaj treba opazovati. Sprva je za hlapčevstvo gospodar bistvo; torej samostojna zasebna zavest mu je resnica, ki (pa) kljub temu ZANJ še ni na njem.

Resnica samostojne zavesti je potemtakem hlapčevska zavest. Ta se sicer 200 najpoprej prikazuje iz sebe in ne kot resnica samozavedanja. Toda kot je gospostvo pokazalo, daje njegovo bistvo obratno od tistega, kar hoce biti, tako bo pac tudi hlapcevstvo v svoji izvrsitvi postalo nasprotek tega, kar neposredno je; kot zavest,potisnjena nazaj vase, bo sla vase in se zaobrnila v resnicno samostojnost.

Nebistvena zavest je v tem za gospodarja predmet, ki tvori resnico gotovosti njega samega. Je pa jasno, da ta predmet ne ustreza svojemu pojmu, temveč da je v tem, v čemer se je gospodar izvršil, njemu  nasprotno postalo čisto nekaj drugega, kot pa samostojna zavest. Zanj ni kake takšne, temveč nasprotno neka nesamostojna; on torej ni gotov zasebnosti kot resnice, temveč njegova resnica je nasprotno nebistvena zavest, in njeno nebistveno početje.

V teh dveh momentih postane za gospodarja njegova pripoznanost po neki drugi zavesti; kajti ta se v njih dveh postavlja kot nebistveno, enkrat v obdelavi reči, drugič v odvisnosti od nekega določnega obstoja; v obeh ne more postati mojster nad bitjo in dospeti do absolutne negacije. V tem je torej navzoč ta moment pripoznavanja, da se ta druga zavest odpravi kot zasebnost, in s tem sama počne tisto, kar prva počne proti njej.

Gospodar je zasebstvujoča zavest, ampak ne več le njen pojem, temveč zasebna zavest, ki je po drugi zavesti posredovana s seboj, namreč po takšni, h katere bistvu spada, da je sintetizirana s samostojno bitjo ali rečevnostjo nasploh.