Za samozavedanje je (neko) drugo samozavedanje; samozavedanje, ki je (šlo) izven sebe. V tem je podvojenost, ki, prvič, pomeni, da se je samo izgubilo, saj se najde kot drugo bitje; drugič pa, da je s tem drugo odpravilo (aufgehoben), saj ga tudi ne vidi kot bitje, temveč samega sebe v drugem.

Samozavedanje je na sebi in za sebe, s tem in tako, da je za neko drugo na sebi in za sebe; tj. je zgolj kot nekaj pripoznanega. Pojem te njegove enotnosti v njegovem podvajanju, v samozavedanju uresničujoči se neskončnosti, ki se uresničuje v samozavedanju, je (neka) mnogostranska in mnogopomenska prepletenost, tako da je treba jemati in spoznati njene momente deloma natanko kot razločevane, ali zmeraj v njihovem nasprotnem pomenu. Dvosmiselnost razločevanega je v bistvu samozavedanja, da je neskončno ali neposredno nasprotje določenosti, v kateri je postavljeno.

Je samozavedanje za neko samozavedanje. Šele tako dejansko je; kajti šele v tem zanj postane enotnost njega samega v njegovi drugosti; jaz, ki je predmet njegovega pojma, dejansko ni predmet; predmet poželenja pa je le samostojen, saj je obča neuničljiva substanca, tekoče sebienako bistvo. S tem ko je predmet neko samozavedanje, je kajpak tako jaz kot tudi predmet. – S tem je za nas že navzoč pojem duha.

Šele v teh treh momentih je dovršen pojem samozavedanja; a) čisti nerazločevani jaz je njegov prvi neposredni predmet. b) Vendar je ta neposrednost sama absolutno posredovanje, je le kot odpravljanje samostojnega predmeta ali je poželenje. Zadovoljitev poželenja je sicer refleksija samozavedanja vase ali gotovost, ki je postala resnica. c) Toda resnica te zadovoljitve je vse prej dvojna refleksija, podvojitev samozavedanja. Je predmet za zavest, ki na samem sebi postavi svojo drugost ali razloček kot ničen in je v tem samostojen.

V tej zadovoljitvi pa izkusi samostojnost svojega predmeta. Poželenje in v njegovi zadovoljitvi dosežena gotovost samega sebe je pogojena z njim, saj poželenje je z odpravljanjem tega drugega; če naj bo to odpravljanje, mora biti to drugo. Samozavedanje, s svojim negativnim odnosom, predmeta torej ne more odpraviti; zato ga vse prej spet ustvari, tako kot poželenje. To je dejansko nekaj drugega kot samozavedanje, bistvo poželenja; in s tem izkustvom mu je samemu postala ta resnica.

To drugo življenje pa, za katero je rod kot tak in ki je za samo sebe rod, samozavedanje, si je najprej le kot to enostavno bistvo in se ima za predmet kot čisti jaz; v njegovem izkustvu, ki si ga velja ogledati sedaj, se mu bo ta abstraktni predmet obogatil, in pridobil razvitje, kakor smo ga videli na življenju.

S tem ko se izhaja iz neposredne enotnosti in se skozi momente upodabljanja in procesa vrača k enotnosti obeh momentov in tako spet k prvi enostavni substanci, pa je ta reflektirana enotnost drugačna od prve. Nasproti oni neposredni ali kot bit izrečeni enotnosti je ta druga obča, ki ima vse te momente kot odpravljene v sebi.

Če v tem vsebovane momente razločujemo pobliže, vidimo, da imamo za prvi moment obstoj samostojnih podob; ali potlačitev tistega, kar je razločevanje na sebi, da namreč ni na sebi in nima obstoja. Drugi moment pa je podvrženje tega obstoja pod neskončnost razločka.

Samostojni členi so za sebe; vendar je ta zasebnost prav tako neposredno njihova refleksija v enotnost, kakor je ta enotnost razdvojitev v samostojne podobe. Enotnost je razdvojena, ker je absolutno negativna ali neskončna enotnost; in ker je ta enotnost obstoj, ima tudi razloček samostojnost le na njej. Ta samostojnost podobe se kaže kot neko določeno, za drugo, saj je nekaj razdvojenega; in odpravljanje razdvojitve se v tem oziru zgodi skozi neko drugo.