Določilo življenja, kakor izhaja iz pojma ali občega rezultata, s katerim vstopamo v to sfero, zadošča, da ga označimo, ne da bi bilo treba iz tega dalje razviti njegovo naravo; njen krog se sklene v naslednjih momentih. Bistvo je neskončnost kot odpravljenost vseh razločkov, čisto gibanje vrtenja osi, spokoj nje same kot absolutno nespokojne neskončnosti; samostojnost sama, v kateri so razpuščeni razločki gibanja; enostavno bistvo časa, ki ima v tej sebienakosti kleno podobo prostora.

Predmet, ki je za samozavedanje tisto negativno, pa je po svoji plati za nas ali na sebi prav tako šel nazaj vase kot zavest po drugi plati. S to refleksijo vase je postal življenje. Kar samozavedanje od sebe razločuje kot bivajoče, na sebi nima, tudi kolikor je postavljeno bivajoče, zgolj načina čutne gotovosti in zaznave, temveč je vase reflektirana bit, in predmet neposrednega poželenja je nekaj živega.

S samozavedanjem smo sedaj torej vstopili v domače kraljestvo resnice. Videti velja, kako sprva nastopi podoba samozavedanja. Če to novo podobo vedenja, vedenje o samem sebi, opazujemo v razmerju do prejšnjega, do vedenja o nekem drugem, je slednje sicer izginilo; ampak njegovi momenti so se hkrati prav tako shranili; in izguba je v tem, da so tu navzoči, kakor so na sebi.

V doslejšnjih načinih gotovosti je zavesti resnično nekaj drugega kot ona sama. Toda pojem tega resničnega izgine v izkustvu o njem; izkaže se, da predmet v resnici ni, kakor je bil neposredno na sebi, bivajoče čutne gotovosti, konkretna reč zaznave, moč razuma, temveč je to nasebje način, kako je predmet le za neko drugo; pojem o njem se odpravi na dejanskem predmetu, ali: v resnici se je izgubila prva neposredna predstava v izkustvu in gotovost.