Moja zavest o tem, da je vsa dejanskost nazadnje vsebina mojega mentalnega stanja, ne zadošča za to, da bi se dejansko prepričal o svoji sintetizirajoči in določujoči aktivnosti; vse prej si na tej poziciji svojo zavest predstavljam prav tako punktualno in pasivno kot mentalno pozornost, ki ji jo v trenutku posvečam. Hegel zato z očitno kritiko Kanta in Fichteja govori o goli podvojitvi zavesti. /.../