It is only after presenting the conceptual outline of the situation that Hegel descends to the standpoint of natural consciousness and its rather simple experience “which we are now to consider” (§173). The self-consciousness’ striving to be itself, to make its two moments equal, takes the form of a self-conscious being driven to erase the independence of its object. It now appears as “desire” (§174), this time understood in its usual meaning that, perhaps, may be rendered as appetite.

V poželenju, tako se misel glasi pri Heglu, si samstvo da »gotovost samega sebe kot resnično gotovost, kakor mu je samemu postala na predmeten način«. A preobrat sledi že takoj v naslednjem stavku, kjer se lakonično glasi: »V tej zadovoljitvi pa izkusi samostojnost svojega predmeta.«. Še razločneje Hegel tri vrstice kasneje govori o tem, da samozavedanje »s svojim negativim odnosom« do predmeta le-tega ni zmožno »odpraviti«: »zato ga vse prej spet ustvari, tako kot poželenje«. 

V drži »poželenja« se individuum ove samega sebe kot žive zavesti, ki sicer z vso dejanskostjo deli lastnosti življenja, a jo vendarle presega s tem, da dejanskost ostaja odvisna od njega kot zavesti. Poželenje je, v tem pogledu, tista telesna izrazna forma, v kateri si subjekt zagotovi, da kot zavest poseduje poteze živega, naravnega. »[…] in samozavedanje je s tem samo sebe gotovo le z odpravljanjem tega drugega, ki se mu prikazuje kot samostojno življenje; je poželenje.«