Za Hegla to najprej pomeni, da se subjekt zdaj lahko ima za avtoritativni vir svojega vedenja o svetu: Karkoli že izve od »resnice« dejanskosti, tega ne izve po zaslugi pasivnega registriranja, temveč z aktivnim prizadevanjem zavesti, ki je domnevni »predmet« predhodno konstituirala.

Par »Na sebi« in »za zavest« tvori ključno, tako rekoč pogonsko distinkcijo uvodnega dela Fenomenologije duha. Spremljamo namreč spoznavajoče gibanje zavesti, ki prizkuša različne teorije, kaj v predmetu, ki ga spoznava, pripada njemu samemu ("predmet na sebi«( in kaj mu doda sama v procesu spoznavanja ("predmet za zavest«). Prehod v poglavje »Samozavedanje« je natanko točka, kjer zavest sklene, da njen predmet sploh nima nobenega take avtonomne, od nje neodvisne nasebnosti.

Gewissheit. Pomembno je, da to ni »gotovost« v smislu »sicher«. Poudarek tega pojma je na neposrednosti – meri na nek odnos spoznavanja/vedenja, ki je celo bolj nesposreden od zaznave. Gre torej za gotovost, ki ni toliko onkraj vsakega dvoma, temveč bolj pred vsakim dvomom.

Zelo pogost pojem Heglove filozofije. Treba ga je razumeti karseda abstraktno: negativno je vse, kar vsebuje neko obliko negacije, kar vključuje vsako razliko, spremembo, nasploh vse dinamično. Vsekakor je Heglova raba zelo daleč od kake vrednostne sodbe, kakor »negativno« in »pozitivno« najpogosteje uporabljamo vsadanje (kvečjemu nasprotno, nič zanimivega ni brez negativnosti).