V Heglovi oz. nasploh filzofski rabi ima "moment" zelo abstrakten pomen: nekaj, kar je logično nesamostojno, kar je nujno sestavni del nečesa drugega. V Heglovi filozfoiji se precej pogosto izkaže, da je nekaj, kar je dajalo vtis logične samostojnosti in stabilnosti, v resnici le "moment".

Ta hitra vpeljava življenja nam postane razumljivejša, če pomislimo, da lahko razliko žive narave od nežive opišemo ravno kot refleksijo. Žival ali rastlina je usmerjena vase, ko ohranjanja samo sebe in samo sebe razločuje od svoje okolice – obstaja "za sebe". Neživa narava pa zgolj je. Heglovo razvijanje misli si je tu verjetno smiselno razjasniti z destinacijo, ki jo želi doseči; pojem življenja mora tu vpeljati kot nujen korak, da bo lahko sčasoma dospel do soočenja dveh samozavedanj in spopada na življenje in smrt.

Begierde. Izraz je treba razumeti kot povzetek predhodnega stavka - poželenje tu Hegel vpiše v samo logično strukturo samozavedanja. Samozavedanje je sicer nekaj enotnega, toda bistveno vključuje dva momenta ali dva pola: zavest o predmetu in reflektiranost vase (predstavo in zavest, da je to moja predstava) - s tem pa po Heglu vključuje povsem praktično težnjo, da to razliko izbriše, torej nekakšno težnjo, da si povsem prisvoji ali absorbira svoje drugo, torej svoj predmet.

Aufhebung - odprava/odpravljenje je specifično Heglov filozofski pojem, tako rekoč njegov zaščitni znak. Naenkrat vključuje pomene odpravljanja, ohranjanja in prehoda na novo raven. To je zelo značilen način, kako se dogajajo premiki v Heglovi filozfoiji na vseh ravneh: nek pojem ali neka pojmovna situacija se izkaže za nedakvatno, neuspešno po lastnih kriterijih, zato se odpravi, toda pri tem se ohrani spomin na ta neuspeh in se nova rešitev šče na neki višji, bolj zaobsegajoči ravni.