V tem izkustvu postane samozavedanju to, da mu je življenje tako bistveno kot čisto samozavedanje. V neposrednem samozavedanju je enostavni jaz absolutni predmet, ki pa je za nas ali na sebi absolutno posredovanje in ima obstoječo samostojnost za bistven moment. Razpustitev te enostavne enotnosti je rezultat prvega izkustva; po njem je postavljeno neko čisto samozavedanje, in neka zavest, ki ni čista zase, temveč za neko drugo, tj. kot bivajoča zavest ali zavest v podobi rečevnosti.

Toda ta potrditev s smrtjo prav tako odpravi resnico, ki naj bi iz tega izhajala, kot s tem tudi gotovost samega sebe nasploh; kajti kot je življenje naravna pozicija zavesti, samostojnost brez absolutne negativnosti, tako je smrt njena naravna negacija, negacija brez samostojnosti, ki torej ostane brez zahtevanega pomena pripoznavanja. S smrtjo je sicer nastala gotovost, da sta oba tvegala svoje življenje, in ga prezirala pri sebi in pri drugem; ampak ne za tista, ki sta prestala ta boj.

A prikaz sebe kot čiste abstrakcije samozavedanja sestoji v tem, da se kaže kot čista negacija svojega predmetnega načina, ali da kaže, da ni privezana na noben določen obstoj, na občo posameznost obstoja nasploh ne, ne na življenje. Ta prikaz je podvojeno početje: početje drugega in početje po samem sebi. V kolikor je početje drugega, gre torej vsak na smrt drugega. V tem pa je navzoče tudi to drugo, početje po sebi samem; zakaj le-ono vključuje zastavitev lastnega življenja.

Samozavedanje je sprva enostavna zasebnost, sebienako na način, da izključi vse drugo iz sebe; njegovo bistvo in absoluten predmet mu je jaz; in v tej neposrednosti, ali v tej biti svoje zasebnosti, posamezno. Kar je zanj drugo, je kot nebistven, z značajem negativnega označen predmet. Toda to drugo je prav tako samozavedanje; individuum nastopi nasproti individuu.

Ta čisti pojem pripoznavanja, podvojitve samozavedanja v njegovi enotnosti, velja sedaj obravnavati, kot se njegov proces prikazuje samozavedanju. Najprej bo prikazal plat neenakostih obeh, ali izstop sredine v ekstrema, ki sta si nasprotujoča, in je en zgolj pripoznan, drugi pripoznavajoč.

V tem gibanju vidimo, da se ponavlja proces, ki se je prikazal kot igra moči, vendar v zavesti. Kar je bilo v njej za nas, je tukaj za ekstreme same. Sredina je samozavedanje, ki se razkroji v ekstreme, in vsak ekstrem je ta zamenjava svoje določnosti, in absoluten prehod v nasprotnega. Kot zavest pa pač prihaja izven sebe, a je v svoji izvensebnosti obenem zadržan vase, za sebe, in njegovo izvensebno je zanjo.

Početje torej ni dvosmiselno le toliko, kolikor je obenem neko početje proti sebi kot proti drugemu, temveč tudi toliko, da je neločeno prav tako početje enega kot drugega.

To gibanje samozavedanja v odnosu do drugega samozavedanja pa je bilo predstavljeno na (prav) ta način, kot početje enega; toda to početje enega ima po sebi podvojeni pomen, da je njegovo početje tudi početje drugega; (to) drugo je namreč prav tako samostojno, v sebi sklenjeno, in v njem ni ničesar, kar ni po sebi.

To dvosmiselno odpravljanje svoje dvosmiselne drugosti je prav tako dvosmiselna vrnitev samega vase; kajti, prvič, z odpravljanjem se znova pridobi; kajti z odpravo svoje drugosti si postane znova enako; drugič pa mu ga drugo samozavedanje prav tako vrne, saj si je bilo v drugem, to svojo bit odpravi v drugem in s tem odpusti/razpusti drugo.

Svojo drugost mora odpraviti; to je odpravljanje prve dvosmiselnosti, in je zatorej drugosmislje samo; prvič, pri tem je bistveno, da odpravi drugo samostojno bitje in s tem sebe prepriča o svojem obstoju; drugič pa se odpravi samega sebe, saj je tisto drugo prav ono samo.