It is only after presenting the conceptual outline of the situation that Hegel descends to the standpoint of natural consciousness and its rather simple experience “which we are now to consider” (§173). The self-consciousness’ striving to be itself, to make its two moments equal, takes the form of a self-conscious being driven to erase the independence of its object. It now appears as “desire” (§174), this time understood in its usual meaning that, perhaps, may be rendered as appetite.

It is only after presenting the conceptual outline of the situation that Hegel descends to the standpoint of natural consciousness and its rather simple experience “which we are now to consider” (§173). The self-consciousness’ striving to be itself, to make its two moments equal, takes the form of a self-conscious being driven to erase the independence of its object. It now appears as “desire” (§174), this time understood in its usual meaning that, perhaps, may be rendered as appetite.

Iz tega odlomka razberemo, da Hegel tukaj preide k prikazu, kako opazovani subjekt iz prej razvitega pojma »življenja« pričenja vleči konsekvence za lastno samorazumevanje: Medtem ko si je doslej to »samstvo« lahko predstavljal le po vzorcu, ki mu je nudil zgolj pasivno opazovanje svojih mentalnih aktivnosti, svojih »predstav«, torej brezsvetni, breztelesni, nesituirani jaz, pa zdaj prične samega sebe razumevati izhajajoč iz nasprotja do koncepta »živega«, ki mu je kognitivno že dostopen. 

Filozofski opazovalec, ki ve za orisano nezadostnost, zato že vnaprej skicira sorto izkustva, ki bi bilo potrebno za ozaveščenje tega razločka/te razlike: za naslov te druge stopnje izbere pojem »poželenja«, ki tukaj, na tako zgodnji stopnji, zveni še dokaj presenetljivo, izraz torej, ki ne namiguje na mentalno, temveč telesno aktivnost. Toda preden involvirani subjekt lahko prispe do takšne, kakor jo imenuje Brandom, »erotične« naravnanosti, se mora sam od sebe naučiti dejanskost pojmovati kot nekaj, k čemur se mora usmeriti z namenom zadovoljitve elementarnih potreb.

Lahko bi nas zamikalo, da iz Heglove invokacije poželenja izpeljemo manj shematično razumevanje gibanja, ki ga tukaj pripisujemo samozavedanju. Mislim pa, da bi nas besedilo moralo odvrniti od tega upanja. Hegel nam ponuja, da je samozavedanje “poželenje sploh/is desire Überhaupt” (PhG: §167, slo 173), kot parafrazo, ki je na tem mestu sicer podrobneje ne razdela, enega njegovih shematičnih opisov zahtevanega koraka. 

Seveda bi o tem lahko rekli še kaj več. A morda že to zadošča za začetek razumevanja, zakaj v citatu, s katerim sem pričel, Hegel hvali Kantovo enačenje enotnosti “pojma” z enotnostjo apercepcije. Ko Hegel reče: “S samozavedanjem smo torej stopili v domorodno kraljestvo resnice” (PhG:§167, slo 173), lahko to skozi po kantovsko izrazimo kot: pričeli smo razumevati védenje v smislu poenotujočih zmožnosti spontanosti apercepcije.

v John McDowell: The Apperceptive I and The Empirical Self