Samozavedanje teži k temu, da svoj predmet - drugo samozavedanje - odpravi.

Samozavedaje ima svoj bistven predmet - drugo samozavedanje.

Samozavedanje je neločljivo povezano z odnosom pripoznanja.

Subjekt-življenje, pravi Hegel, »je zase samo rod«. To se sklada z dejstvom, da je življenje, in se navezuje na pojmovanje rodu kot razpuščanje razlik. To življenje je samozavedanje, ki »se ima za predmet kot čisti jaz« (PhG: §173, slo 179), in »je s tem samo sebe zagotovo le z Aufheben tega, ki se mu predočuje kot samostojno življenje« (PhG: §174, slo 180). 

Hegel pravi, da je, za nas ali na sebi, prvi teh dveh momentov v objektu samozavedanja šel nazaj vase in postal življenje. (PhG: §168, slo 174). S tem se vrača k zaključni stopnji izkustva zavesti (see PhG: §162), kjer se je tisto, kar se je kazalo kot samostojni predmet zavesti, izkazalo za samorazvijajoče gibanje »absolutnega pojma«. Kar je privedlo do nastopa samozavedanja. 

Hegel povzame ta rezultat, rekoč: »Samozavedanje doseže zadovoljitev le v drugem samozavedanju« (PhG: §175, slo 181). Mislim, da se to običajno razume kot trditev, da more samozavedni individuum, recimo samozavedno človeško bitje, obstajati le, če obstajata vsaj dva, ki drug drugega pripoznata kot isto, kar sta ona sama. In temu sploh ne ugovarjam, saj bi to, kar šele sledi, zlahka uskladili s takšnim pojmovanjem večih/mnogih individuov, ki se vzajemno pripoznavajo.